Royoporus badius
Kaj morate vedeti
Royoporus badius, znan tudi kot črnoperesna polipora, je vrsta glive, ki jo najdemo v zmernih območjih v Aziji, Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki. Znan je po tem, da povzroča belo gnilobo trdega lesa in iglavcev. Ta značilna gliva ima temno rjavo ali rdečkasto rjavo kapico, ki lahko doseže premer do 9.84 palcev (25 cm) in pecelj, ki je pogosto črn na vrhu in črn ali rjav na dnu, zaradi česar je dobila svoje splošno ime. Velike primerke te glive je zaradi njenega edinstvenega videza mogoče zlahka prepoznati.
Pokrovček vrste Royoporus badius je lahko okrogel, v obliki ledvic ali z valovitim robom. Ko dozori, se klobuk spremeni iz izbočenega v ploščatega ali lijakastega, na njegovi zgornji površini pa se pojavijo gube. Steblo, ki je lahko sredinsko ali bočno pritrjeno na kapo, je žametno, temno rjavo do črnorjavo in s starostjo postane bolj nagubano. Na žalost so te gobe zaradi svoje trde strukture neužitne.
Spore Royoporus badius so elipsoidne ali valjaste, prosojne in razmeroma majhne. Goba ima edinstveno hifalno zgradbo, zaradi katere nastane trdo in olesenelo tkivo. Je saprobna vrsta, kar pomeni, da se hrani z odmrlimi organskimi snovmi in povzroča belo gnilobo. Raste na deblih in vejah različnih rodov trdih dreves in je razširjena v zmernih območjih Azije, Evrope in Severne Amerike.
Druga imena: Črnoglavka, črnoglavka, črnoglavka.
Prepoznavanje gob
-
Kapica
Velikost pokrovčka je lahko od 1.57 do 9.84 palcev (4 do 25 cm) ali več. Običajno je okrogla ali ledvičasta, včasih z lopatastim obrisom. Kapica je suha, pogosto temno rdečkasto rjava do temno rjava, včasih bleda z rdečkasto rjavo sredino. S starostjo potemni in lahko ima proge.
-
Površina por
Površina por poteka navzdol po steblu, začne se belo in s starostjo postane motno belkasto do rjavkasto. Ob poškodbi se ne sesede, pore so sprva videti "napolnjene", pozneje pa postanejo drobne in okrogle.
-
Steblo
Steblo je lahko sredinsko, zunaj središča ali stransko. Razpon od 0.39 do 1.57 palcev (1 do 4 cm) v dolžino in 0.20 do 0.79 palcev (0.5 do 2 cm) v širino. Je suho, s svetlim vrhom in temno rjavim do črnim, žametnim spodnjim delom. Steblo je čvrsto.
-
Meso
Meso je belo, pri rezanju ostane nespremenjeno in je zelo čvrsto.
-
Vonj in okus
nima značilnega vonja in ima rahlo mlačen ali neizrazit okus.
-
Odtis spore
Odtis spore je bel, vendar ga je lahko težko dobiti.
-
Habitat
Raste na odmrlih listavcih (včasih na iglavcih), običajno po razpadu lubja. Povzroča belo gnilobo in ga je mogoče najti v različnih letnih časih. Prvotno je bila opisana v Nemčiji, zdaj pa je razširjena v Severni Ameriki, Evropi, Aziji, Oceaniji in Južni Ameriki.
-
Mikroskopske značilnosti
Spore so subcilindrične, gladke in hialinske v KOH. nimata himenijskih cistidij. Hifalni sistem je dimitičen, sestavljen iz generativnih in skeletnih hif. Priključki s sponkami niso najdeni.
Taksonomija in etimologija
To vrsto gob je leta 1801 odkril znanstvenik Christian Hendrik Persoon in jo poimenoval Boletus badius. Kasneje, leta 1832, ga je ameriški mikolog Lewis David de Schweinitz prestavil v skupino Polyporus. Pod tem imenom je ostal do leta 1997, ko ga je de Schweinitz prestavil v novo skupino Royoporus, ki jo je ustvaril leto prej.
Nekatere druge gobe iz družine Polyporaceae, ki so podobne R. badius vključujejo P. dictyopus, P. melanopus in P. tubaeformis. Na svojih generativnih hifah imajo nekaj, kar se imenuje "sponkaste povezave", in živijo v podobnih okoljih. Zmitrovič & Kovalenko je za to gobo predlagal novo skupino, imenovano Picipes, skupaj s P. melanopus in P. tubaeformis. V skladu z Species Fungorum je zdaj pravilno ime za to gobo Picipes badius.
Ime "badius" izhaja iz latinske besede "badi-", ki pomeni "rdečkasto-rjav"."
Sinonimi in različice
Boletus badius Persoon (1801), Synopsis methodica fungorum, str. 523 (Basionyme) Sanctionnement : Fries (1821)
Boletus batschii J.F.Gmel. (1792)
Boletus durus Timm (1788), Florae megapolitanae prodomus, p. 271
Boletus perennis Batsch (1783), Elenchus fungorum, p. 103
Boletus variegatus Sowerby (1802), Barvne figure angleških gob, tab. 368
Fomes variegatus (Sowerby) Cooke (1885), Grevillea, 14(69), p. 21
Grifola badia (Persoon) Gray (1821), A natural arrangement of British plants, 1, p. 644
Leucoporus picipes (Fries) Quélet (1886), Enchiridion fungorum in Europa media et praesertim in Gallia vigentium, str. 165
Melanopus picipes (Fries) Patouillard (1887), Les hyménomycètes d'Europe, anatomie générale et classification des champignons supérieurs, p. 137
Melanopus varius ss. Bourdot & Galzin (1925), Bulletin de la Société mycologique de France, 41(1), p. 110
Microporus mollis Patouillard (1909), Bulletin de la Société mycologique de France, 25(1), p. 4
Peziza conchata Paulet (1808) [1793], Traité des champignons, 2, p. 397, tab. 184, slika. 3
Picipes badius (Pers.) Zmitr. & Kovalenko (2016)
Placodes variegatus (Sowerby) Quélet (1886), Enchiridion fungorum in Europa media et praesertim in Gallia vigentium, str. 172
Polyporellus badius (Pers.) Imazeki (1989)
Polyporellus picipes (Fries) P. Karsten (1879), Meddelanden af societas pro fauna et flora fennica, 5, str. 37
Polyporus badius (Persoon) Schweinitz (1832), Transactions of the American philosophical Society, serija 2, 4(2), str. 155
Polyporus dibaphus Berkeley & M.A. Curtis (1872), Grevillea, 1(3), p. 36
Polyporus durus (Timm) Kreisel (1984), Boletus, SchrReihe, 1, p. 30
Polyporus nigripes Wallroth (1833), Flora cryptogamica germaniae, 2, str. 598 (nom. illegit.)
Polyporus picipes Fries (1838) [1836-38], Epicrisis systematis mycologici, p. 440
Polyporus variegatus (Sowerby) Fries (1838) [1836-38], Epicrisis systematis mycologici, p. 470
Polyporus varius var. γconvolutus Persoon (1825), Mycologia europaea, seu complet omnium fungorum in variis europaeae regionibus detectorum enumeratio, 2, str. 52
Royoporus badius (Persoon) A.B. De (1997), Mycotaxon, 65, str. 471
Royoporus badius Video
Vir:
Vse fotografije je posnela ekipa Ultimate Mushroom in jih lahko uporabite za lastne namene pod licenco Attribution-ShareAlike 4.0 International.
